Užitne klapavice (Mitilus galloprovincialis) so morske školjke, ki jih v slovenskem Primorju poznamo pod imenom pidoči ali pedoči, v Dalmaciji pa jim pravijo dagnje.
V naravi živijo klapavice pritrjene na trdno podlago v pasu plime in oseke na zidovih, pomolih, stebrih, plovkah in povsod, kjer najdejo ustrezne življenjske pogoje. Prehranjujejo se s planktonom, ki ga prefiltrirajo iz vode.
Gojene klapavice živijo v veliko bolj kontroliranih razmerah v gojiščih-školjčiščih pritrjene na gojitvene vrvi in mrežice, ki so obešene na plavajočih plovkah le-te pa so urejene v lična gojitvena polja. Školjčišča so postavljena na skrbno izbranih od obale precej oddaljenih mestih, kjer je morje najčistejše in kjer so za njihovo rast ustrezni morski tokovi. Stalno življenje pod vodo in s tem bolj ugodni življenjski pogoji gojenih klapavic v primerjavi z divje rastočimi so osnova za njihovo boljšo kakovost. Poleg tega je pri njih tudi razmerje med mesom in lupino ugodnejše.
Užitni del školjčno meso obdajata temno modro obarvani neužitni lupini. Iz lupin na eni strani štrli šop prav tako neužitnih vlaken (bisusne niti), ki jih v nekaterih kuharskih knjigah nestrokovno imenujejo brada ali rep, s katerimi je školjka pritrjena na podlago.
Klapavica je užitna celo leto, le da je pozno jeseni in pomladi, v času njenega razmnoževanja, med lupinami za spoznanje manj mesa.
Komercialna velikost školjk se pričenja pri petih centimetrih, optimalna velikost, neodvisno od načina priprave, je okoli sedem centimetrov, seveda pa so tudi na pravilen način pripravljene drobnejše školjke uporabne in zelo dobre. Zanimivo je tudi, da se velikokrat paradoksalno izkaže, da največje školjke ne vsebujejo največ mesa. Drobnejše školjke lahko namreč uporabimo za pripravo na tržaški način (buzara), juhe, solate ali rižote; večje školjke pa za pečenje, cvrtje ali pripravo na žaru.
Školjke v času od izlova do uporabe shranjujemo v hladilniku ali v drugem hladnem prostoru (tla v shrambi, garaži ali kopalnici, kjer je hladna kamnita ali keramična podlaga) pri temperaturi +4 do +6°C, kjer zdržijo žive in s tem prehrambeno neoporečne 3-5 dni. Školjke morajo biti shranjene v posodi brez vode. Iz omejenega volumna vode v posodi, pa če je še tako velika, bi v nekaj urah porabile ves kisik in nato kmalu poginile. Za pripravo vseh vrst jedi morajo biti klapavice žive, zato školjk, ki niso termično obdelane, praviloma tudi ne shranjujemo v zamrzovalniku.
Žive klapavice imajo večinoma trdno zaprte ali rahlo razprte lupine, ki se morajo ob dotiku zapreti. V kolikor se razprte lupine tudi ob nekoliko močnejšem dotiku ne zaprejo, so školjke mrtve in neuporabne in jih moramo zavreči. Zavržemo tudi vse, ki ostanejo zaprte po kuhanju.
Osnovni predpogoj za pripravo zdrave in okusne jedi je vsekakor nakup svežih in kakovostnih školjk. 
Školjke morajo biti žive, dobro oprane, njihove lupine morajo biti cele in čiste, na njih ne sme biti blata, peska ali večje rastlinske obrasti. Drobnejša obrast (rakci vitičnjaki, črvi cevkarji) in ostanki pritrjevalnih niti niso škodljivi in naj nas ne motijo.
Poleg tega morajo imeti na prodajnem mestu školjke vidno oznako, na kateri je podan kraj proizvodnje, proizvajalec, veterinarska številka in datum proizvodnje. Od prodajalcev, ki nam take oznake ne pokažejo školjk raje ne kupujmo. S tem si bomo zagotovili, nakup svežih, veterinarsko in živilsko ustrezno pregledanih školjk.
