Brancin (Dicentrarchus labrax) je v naravi ropar, ki se prehranjuje predvsem z manjšimi ribami, pa tudi raki in drobnimi nevretenčarji. Rad zadržuje v brakični vodi, zato je pogost ob podmorskih izvirih sladke vode ali ob izlivih rek. Zato se rad zadržuje tudi v Piranskem zalivu. Ponavadi se zadržuje v manjših skupinah od 2 do 3 osebke. Je zelo radoveden in je zato pogosta tarča podvodnih lovcev. Drsti se od januarja do marca.
Telo brancina je vretenasto, pokrito z drobnimi luskami, le na začetku hrbta tik nad glavo nekoliko dvignjeno. nekako v sredini škržnega poklopca ima nazaj štrleč trn. prva hrbtna plavut je pahljačasta in je sestavljena iz devetih bodičastih plavutnic, druga plavut je mehka, razen prve plavutne koščice, ki se končuje z bodico. Repna plavut je razcepljena. Predrepna plavut ima tir, trebušni plavuti pa eno bodico. Po hrbtu je kovinsko sive, po bokih nekoliko svetlejše, večinoma sivo srebrne barve z rjavkastim oziroma zelenkastim odtenkom. Trebuh je srebrno bele barve. na škržnem poklopcu je tik nad trnom temna lisa. Mladi brancini imajo po telesu črne pikice. Zraste do 1 m in tehta tudi več kot 10 kg.
Je gospodarsko pomembna vrsta saj ga gojijo v številnih ribogojnicah po celem svetu. Gojijo jih tako v ribogojnicah v bazenih na kopnem kot tudi v lebdečih bazenih v ribogojnicah na sredi morja. Gojeni brancini živijo v bistveno bolj kontroliranih pogojih, kot tisti, ki živijo v naravi. Zato njihovo meso pogosto vsebuje bistveno manj onesnaževalcev. Pomembno je tudi, da je lahko zagotovljena popolna sledljivost od pridelave do kupca.
Brancini v naravi in tudi ribogojnicah rastejo počasi, do povprečne velikosti 300-400 gr potrebujejo odvisno od ribogojnice od 2-5 let. Komercialne velikost gojenih brancinov so od 200 gr pa do 3 kg in več.
